Kako je gledati na svet brez očal

Najprej se oproščam, ker že zelo dolgo nisem objavil prispevka.

Odkar so ljudje izvedeli, da nosim leče (včasih očala), jih je zanimalo, kako slabo vidim oziroma kaj sploh vidim brez leč. Nato so mi s prstom kazali nek oddaljen objekt in me spraševali, če ga vidim. Pa sem jim razložil, da vidim vse, le bolj zamegljeno je.

Verjetno si je res težko predstavljati.

Na vse te momente sem se spomnil, ko sem za faks izdeloval grafični vmesnik, ki ponuja urejanje slik. Poleg vseh filtrov, ki jih je bilo treba implementirati, je bil zahtevan tudi filter glajenja. Ko sem ga preizkušal, sem ugotovil, ja, to pa naredi sliko nekako tako, kot jo vidim jaz, ko sem brez leč.

Da ne boste več v nevednosti:
(leva slika - s korekcijskimi sredstvi, desna - brez njih)

Ledena odeja

To naše vreme je vsako leto bolj zmedeno. Najprej nameče sneg, potem pride dež, kasneje pa nekaj vmes. Čeprav ima veliko ljudi zaradi tega velike težave (ponekod nimajo elektrike, drevje poka, dogajajo se prometne nesreče, ...), pa je narava vseeno prekrita v nekakšno prozorno odejo, ki po mojem mnenju izgleda čudovito.

Analogna fotografija, pozabljena umetnost?

Se spomnite časov, ko smo na izlete, potovanja s seboj vedno jemali analogne fotoaparate na filme? Ko smo poslikali tistih 24 ali 36 motivov, smo film nesli razvit in še tisti dan dobili slike, natisnjene na papirju.

Te slike so še vedno eni boljših spominov, ki jih imam iz otroštva. Takrat se je slikalo res le tisto, česar bi se kasneje radi še kdaj spomnili. Danes vsakdo "škljoca" na vsakih pet minut. Najboljše slike se potem delijo naokoli, na splet, le redko pa se še odločamo za tiskanje. Na koncu jih večina le zaseda prostor na našem trdem disku.

Fotoaparati na telefonih so postali izredno popularno orodje, prav zato, ker so zelo praktični; telefon imamo vedno pri sebi. Kvaliteta slik res ni enakovredna zrcalno-refleksnim fotoaparatom, toda takega fotoaparata res ne moreš nositi sabo vsak dan.

 "Najboljši fotoaparat je tisti, ki ga vedno nosimo pri sebi."

Kdaj ste nazadnje videli nekoga, ki je obudil to staro umetnost fotografiranja z analognim fotoaparatom? Sem prepričan, da je že dolgo tega.

Jaz sem se nekaj tednov nazaj odločil spihati prah z očetovega zrcalno-refleksnega iz poznih osemdesetih. V uporabi ni bil že kar lep čas. Doma sem našel tudi prazen črno-bel film. In se je začelo ...

Kmalu sem ta film zapolnil in je bilo treba kupit nove. Obisk ljubljanskega gradu je poskrbel, da sem hitro porabil ves trak, zato sem šel danes tri filme tudi razvit. Na žalost sta bila dva malce posebna (take v tistem studiu razvijajo le v sredah), so mi pa uspeli razviti enega. Slike so mi potem naložili na ključek, da jih imam takoj v digitalni obliki, na voljo za ogledovanje na računalniku. Se mi zdi, da mi jih je nekaj res uspelo.

Te slike zagotovo bolj cenim, kot tiste, slikane s telefonom. Če ne drugega, te vsak posnetek (film, razvoj) stane kar lepo vsoto v primerjavi z digitalno fotografijo. Ampak to res ni vse. Ti posnetki imajo več karakterja. Pri analogni fotografiji nikoli ne veš ali ti bo posnetek res uspel. Šele ko vidiš razvite fotografije se lahko prepričaš, da si posnel nek lep

motiv ali spomin. To je ena od stvari, ki me motijo pri tem načinu fotografiranja. To in dejstvo, da lahko izračunaš koliko te stane vsak pritisk na sprožilec.

So pa zato te slike res nekaj posebnega :)