Moja Prva Aplikacija

Ker sem študent računalništva in se spodobi, da v prostem času kaj sprogramiram, sem med temle vikendom spisal in na Play Store objavil svojo prvo aplikacijo:

Suit Up Like A Man

Torej, kaj počne tale moja aplikacija?

Malo izobražuje :)

V njej boste našli pravila formalnega oblačenja za moške (smokingov in frakov še ni notri). Obleke, kravate, srajce, ... Zraven sem dodal še nekaj slikic, kaj početi, česa ne (Dos & Don'ts) ter nekaj kravatnih vozlov. Navodila za zavezovanje le-teh bom mogoče dodal v naslednjih posodobitvah.

Nekaj screenshotov:

Dejte si jo prenest (na tej povezavi), preglejte in mal pokomentirajte. Punce pa jo podtaknite fantom, da se bodo znali pravilno obleč :D

Ljubezen do vožnje

Končno je pred mano spet prazna stran nove objave. Prvič po izpitnem obdobju, ki je šlo mimo kar fino :)

   -- Malo sem predelal izgled bloga. Na vrhu strani sta dva zavihka, nekaj o meni ter kontaktna stran. Pejte si pogledat. --

Sicer sem "exam-free" že en teden, ampak sem rabil nekaj brezdelja, da se privadim na poletno vzdušje.

Torej, poleg mene je skodelica zelenega čaja z meto, lahko začnem.

Ne spomnim se, da bi že kdaj omenil, da res rad vozim.

Ne vem zakaj. Preprosto, všeč mi je. To je drugi razlog, zakaj grem večinoma z avtom v Ljubljano, ko se zvečer dobimo s kolegi. Čeprav rad vozim ob kateremkoli času, so mi najljubše ure od enajstih zvečer pa tja do jutra. Seveda, ker so ceste prazne. Če me pa kaj živcira, so to vozniki, ki ne vozijo, kot bi morali (teh ponoči ponavadi ni). Kaj mislim s tem (kako vozijo tisti, ki jim uspe, da se derem nanje, čeprav me ne slišijo):

• 10 km/h počasneje od omejitve,
• z razmeroma konstantno hitrostjo (65 skozi naselje, 70 skozi območje z omejitvijo 90),
• ob prižigu zelene luči na semaforju se ne premaknejo v naslednji sekundi.

Trenutno se ne morem spomniti še ostalih razlogov, se jih bom pa gotovo v desetih minutah po tem, ko se usedem za volan in se odpeljem.

Dosti voznikov ponoči ne mara voziti zaradi mnogo lučk, razsvetljave in še česa. Meni so pa ravno vse te luči všeč. Seveda je na podeželju čista tema, kar pa tudi ni slabo.

Eden mojih najljubših razgledov (no ja, bolj jasno mora biti vse skupaj)

Po prvem izpitnem obdobju, sem bil en teden sam na počitnicah, s to srečo, da so mi domači pustili avto. Pa sem se šel vsak dan malo vozit in spoznavat okolico. To mi je bilo res všeč. Pred vsakim križiščem malo naključno izbereš, kam boš zavil, na koncu pa ugotavljaš, kam te je prineslo :)

Glasba v avtu mi je kar pomembna, dosti raje vozim, če se iz zvočnikov slišijo dobri ritmi. Sem se pa enkrat ponoči vozil ob ugasnjenem radiu. Tudi ni bilo slabo. Če bi imel kak športen avto, bi z veseljem poslušal zgolj simfonijo motorja.

Avto, ki si ga res želim, je, morda malce nenavadno:

S streho mi je še bolj všeč

Se pa seveda ne bi branil skoraj nobenega drugega :D

Pa ti? Rad voziš ali ti je to bolj nujno zlo in vožnjo raje prepustiš komu drugemu?

Seveda pa ne pozabit, vedno se pripnite z varnostnim pasom.

Peticija in nova zgradba FRI

Pred študenti računalništva in informatike ter kemije in kemijske tehnologije so lepi časi :)

Včeraj so namreč otvorili novo zgradbo za omenjeni fakulteti.

Lokacija: za Inštitutom za biologijo, torej, zraven živalskega vrta Ljubljana

Celoten kompleks je izredno lep, moderen, prostoren.

Kratek prispevek si lahko ogledate na spletni strani 24 ur:

http://www.24ur.com/novice/slovenija/odprli-fakulteto-katere-diplomanti-in-diplomantke-ne-bodo-imeli-tezav-z-iskanjem-sluzbe.html

Potek gradnje pa na povezavi:

http://gradnja.fri.uni-lj.si/

Nova stavba pa ima en problem. Dostopnost do nje je dosti slabša kot do stare stavbe na Tržaški cesti. Baje je župan Janković obljubil novo LPP linijo, ki bo potekala mimo živalskega vrta, kar nam bo olajšalo pot. (Linija 23 je za naše potrebe neučinkovita.)

Ker pa smo študenti FRI-ja in FKKT-ja tudi strastni športniki, se ob lepem vremenu raje kot z avtobusi vozimo s kolesi. Trenutno imamo postajališče za sistem BicikeLJ (več o BicikeLJ-u si lahko preberete tukaj) zelo blizu fakultete, od naslednjega študijskega leta dalje pa temu na žalost ne bo več tako.

Sprožili smo internetno peticijo, kjer nam lahko z oddajo svojega podpisa pomagate tudi Vi. Ko se bo nabralo zgledno število podpisov, bomo na Mestno občino Ljubljana javili pobudo za izgradnjo postajališča v okolici nove stavbe. Trenutno najbližje postajališče je preprosto preveč oddaljeno.

Svoj podpis lahko oddate preko spletne strani:

http://www.pravapeticija.com/postaja_bicikelj_blizu_nove_zgradbe_fri

Hvala!

Če se bo celotna zadeva izkazala za uspešno, bom z veseljem pomagal pri pobudah za postajališča tudi po drugih koncih Ljubljane. Sistem BicikeLJ je namreč izredno uspešen in želimo si ga razširiti še na območja Ljubljane, kjer postajališč zaenkrat še ni. Na primer: na celotni dolžini Šmartinske ceste ni niti enega postajališča. Prav tako v bližini Kodeljevega, na Štajerski cesti, Dolenjski cesti, ...

Še enkrat se Vam zahvaljujem za oddan podpis in se priporočam, da povezavo do peticije delite naokoli.

Hvala :)

Kako je gledati na svet brez očal

Najprej se oproščam, ker že zelo dolgo nisem objavil prispevka.

Odkar so ljudje izvedeli, da nosim leče (včasih očala), jih je zanimalo, kako slabo vidim oziroma kaj sploh vidim brez leč. Nato so mi s prstom kazali nek oddaljen objekt in me spraševali, če ga vidim. Pa sem jim razložil, da vidim vse, le bolj zamegljeno je.

Verjetno si je res težko predstavljati.

Na vse te momente sem se spomnil, ko sem za faks izdeloval grafični vmesnik, ki ponuja urejanje slik. Poleg vseh filtrov, ki jih je bilo treba implementirati, je bil zahtevan tudi filter glajenja. Ko sem ga preizkušal, sem ugotovil, ja, to pa naredi sliko nekako tako, kot jo vidim jaz, ko sem brez leč.

Da ne boste več v nevednosti:
(leva slika - s korekcijskimi sredstvi, desna - brez njih)

Nadaljevanje zgodbe

Razmišljal je o tem, kakšen bo njegov najboljši dan.

Prišel je na idejo, da bo to takrat, ko bo sprejel dejstvo, da preprosto ne more biti najboljši v vsem. Da, več ljudi ko bo spoznal, v manj stvareh bo najboljši.

Vedno pride nekdo, ki je bolšji od tebe. Lahko si najboljši nekaj časa, a to se bo spremenilo.

Imel je cilj: postati državni prvak. Najraje bi postal športni prvak, a ni bil član nobene ekipe, ki bi bila sposobna poseči po takih lovorikah. Tudi sam ni bil izjemno nadarjen za kak šport.

Enkrat mu je na enem izmed tekmovanj iz znanja, ki jih je kar nekaj, uspelo osvojiti prvo mesto v državi. Bil je zelo ponosen. Šele čez nekaj tednov je dojel, da mu je uspelo doseči verzijo zadanega cilja. A vseeno ni bil pretirano vzhičen, saj bi mu veliko pomenil le tak športni uspeh. Sprijaznil se je, da ga verjetno ne bo osvojil. Da ni dovolj športnika, da ne vztraja dovolj dolgo v stvareh, ki se kasneje izkažejo za dobre, vredne vztrajanja in naporov.

Tak je bil vse življenje. Tega je bil vajen. Pa vseeno je bila v njem vedno prisotna tista želja, tisto hrepenenje po tem, da bi končno uspel v nečem, njemu pomembnem, da bi deloval v skladu  z željami in ne zgolj v duhu - saj ne morem nič narediti. To bi ga dvignilo, dvignilo nad bit po kateri je bival vsa leta. Postal bi večji človek. Samoaktualiziran. Tega si je želel. Zadovoljiti te najvišje potrebe. A to bi lahko dosegel le sam. Nihče mu tega ne more dati.

Ura je bila pet popoldne. Skozi okno je že opazil bleščanje Sonca, ki mu je prihajalo naproti. Ob popoldnevih in večerih je svojo sobo oboževal, saj je bilo v njej, zlasti poleti, veliko sončne svetlobe. Zjutraj ni bilo Sonca od nikoder. Vstajal je na drugi strani sveta. To je sovražil. Želel si je Sončeve svetlobe skozi ves dan. Pa je ni dobil.

Zvečer je šel na sprehod s svojim psom.