Nadaljevanje zgodbe

Razmišljal je o tem, kakšen bo njegov najboljši dan.

Prišel je na idejo, da bo to takrat, ko bo sprejel dejstvo, da preprosto ne more biti najboljši v vsem. Da, več ljudi ko bo spoznal, v manj stvareh bo najboljši.

Vedno pride nekdo, ki je bolšji od tebe. Lahko si najboljši nekaj časa, a to se bo spremenilo.

Imel je cilj: postati državni prvak. Najraje bi postal športni prvak, a ni bil član nobene ekipe, ki bi bila sposobna poseči po takih lovorikah. Tudi sam ni bil izjemno nadarjen za kak šport.

Enkrat mu je na enem izmed tekmovanj iz znanja, ki jih je kar nekaj, uspelo osvojiti prvo mesto v državi. Bil je zelo ponosen. Šele čez nekaj tednov je dojel, da mu je uspelo doseči verzijo zadanega cilja. A vseeno ni bil pretirano vzhičen, saj bi mu veliko pomenil le tak športni uspeh. Sprijaznil se je, da ga verjetno ne bo osvojil. Da ni dovolj športnika, da ne vztraja dovolj dolgo v stvareh, ki se kasneje izkažejo za dobre, vredne vztrajanja in naporov.

Tak je bil vse življenje. Tega je bil vajen. Pa vseeno je bila v njem vedno prisotna tista želja, tisto hrepenenje po tem, da bi končno uspel v nečem, njemu pomembnem, da bi deloval v skladu  z željami in ne zgolj v duhu - saj ne morem nič narediti. To bi ga dvignilo, dvignilo nad bit po kateri je bival vsa leta. Postal bi večji človek. Samoaktualiziran. Tega si je želel. Zadovoljiti te najvišje potrebe. A to bi lahko dosegel le sam. Nihče mu tega ne more dati.

Ura je bila pet popoldne. Skozi okno je že opazil bleščanje Sonca, ki mu je prihajalo naproti. Ob popoldnevih in večerih je svojo sobo oboževal, saj je bilo v njej, zlasti poleti, veliko sončne svetlobe. Zjutraj ni bilo Sonca od nikoder. Vstajal je na drugi strani sveta. To je sovražil. Želel si je Sončeve svetlobe skozi ves dan. Pa je ni dobil.

Zvečer je šel na sprehod s svojim psom.