Že včeraj sem končal s kolokviji za letošnje koledarsko leto in sem pričakoval, da bom pisal o kaki bolj veseli stvari.
Pa mi je prej padlo na pamet (in pred oči) nekaj bolj turobnega. Zjutraj smo se zbudili v meglo. Potem pa razmišljaš ali ti je to všeč, večini ni, itd.
Sama po sebi me megla ne moti. Še več, všeč mi je vzdušje, ki ga ustvarja. Vse je pridušeno, luči so mehkejše, zvoki skrivnostnejši, ...
Podobno kot veter, so negativni zgolj učinki pojava. Hladen zrak je, navlažen, še hladnejši. Lasje postanejo vlažni že po kratkem sprehodu v megli. Ko spet prideš na toplo, pa izgledaš, kot da si si na glavo zmetal pol kile gela. Ljudje vozijo počasneje, ...
Res, kako malo je potrebno, da človeka nekaj zmoti. No, nekateri ljudje sicer pretiravajo s tem "malo" in kar na veliko povzročajo motnje. Vsaj meni.
Sediš na klopi predavalnice in kolega poleg tebe začne trzat z nogo, da se cela klop trese. Znoriš.
No, saj sem tudi sam včasih to počel, ampak sem sedel na stolu in posledično tresel le sebe (vsaj zdi se mi), ne pa celotne vrste.
Naslednja moteča stvar je zelo čudna. Moti me, ker ne razumem, zakaj ljudje to počnejo. Sigurno se vam bo zdelo banalno. Torej: nekateri potniki na vlaku so tako paranoični, da zapustijo svoj sedež in se odpravijo stat pred vrata že na postaji pred njihovo. Ni jim v interesu, da bi še malo posedeli. Ne, oni bodo čakali pred vrati. Mogoče se jim je kdaj zgodilo, da so zamudili postajo, da vrata niso delala in so bili prepozni do naslednjih. Pa vseeno, ne moreš stati 5 minut pred vrati, da boš ja prišel z vlaka. Saj pravim, bedna stvar, ampak me izredno moti.
Motijo me vozniki, ki vozijo s konstantno hitrostjo (65 - 70 km/h) povsod. Skozi naselje, skozi območja z omejitvijo 90 km/h, ... Groza.
Potem so še razne male stvari: neporavnanost daljincev na mizi, nevzporednost listov, zvezka, plastenke vode z robom mize, ... Tega je ogromno.
Sem prepričan, da tudi jaz počnem kaj, kar moti ostale. Pa saj smo vsi taki. Je treba s tem živet in postat imun.
Ni komentarjev:
Objavite komentar