Odprl je vrata svoje male, zadušljive sobe, vrgel torbo ob steno in se usedel na posteljo. Pogledal je po sobi in se začudil. Vse predmete, pohištvo, opremo je do tedaj gledal le skozi uporabnost v sedanjosti. Toda ta dan je bil drugačen. Na čemurkoli se je ustavil njegov pogled, ga je ta predmet spomnil na dogodek iz preteklosti. Na pot, po kateri je prišel po njega. Na dan, ko si je zanj vzel največ časa. Vzrok, zakaj si ga je želel.
Vse se mu je gnusilo. Za stvari, ki jih ni več uporabljal, mu je bilo žal svojega, še posebej pa denarja svojih staršev. Nista mu kupovala veliko kratkotrajno zanimivih stvari, na primer igrač. Pa vseeno mu je bilo žal, da si jih je kdajkoli sploh želel. Zaradi vseh teh misli, se mu je utrnila nova. Človek gre skozi različne faze življenja. Ko je v mladih letih, ga zanimajo druge stvari kot tiste, ki ga zanimajo, ko ima svojo družino. Nič ni za zmeraj. Nič ni večno. Ni vedel, kako se počuti ob tem. Bilo mu je žal, da iz obdobja, ki je minilo, ne potrebuje skoraj ničesar več. Toda vseeno je vedel, da je takrat potreboval večino, česar je imel, da se je lahko razvil v to, kar je. Materialne stvari so mu prinesle znanja, spretnosti, lastnosti. S pomočjo vsega, kar so mu nudili v otroštvu, si je izoblikoval značaj, drugačen od ostalih značajev. Vedno je verjel, da je nekaj posebnega, da mu nihče ni enak. Dni, ko se je počutil samozavestnega, je preživel misleč, da je v svoji enkratnosti boljši od vseh, da ima lastnosti, ki ga delajo najboljšega. Ostale dni se je počutil kot zavržen, slab unikat.
Zdaj, ko je sedel na svoji postelji in razmišljal o svojem otroštvu, je ugotovil, da sploh ni bilo pomembno, kako se je takrat počutil, saj ljudje niso opazili, sam ni spremenil obnašanja. Mislil si je že, da ni nikomur mar zanj. Spet drugič je verjel, da se svet vrti okoli njega. Da je on sam edini povezovalni člen.
Vse te misli so se menjavale. Belo. Črno. Tudi sivo. Vedno več sivega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar