Se spomnite časov, ko smo na izlete, potovanja s seboj vedno jemali analogne fotoaparate na filme? Ko smo poslikali tistih 24 ali 36 motivov, smo film nesli razvit in še tisti dan dobili slike, natisnjene na papirju.
Te slike so še vedno eni boljših spominov, ki jih imam iz otroštva. Takrat se je slikalo res le tisto, česar bi se kasneje radi še kdaj spomnili. Danes vsakdo "škljoca" na vsakih pet minut. Najboljše slike se potem delijo naokoli, na splet, le redko pa se še odločamo za tiskanje. Na koncu jih večina le zaseda prostor na našem trdem disku.
Fotoaparati na telefonih so postali izredno popularno orodje, prav zato, ker so zelo praktični; telefon imamo vedno pri sebi. Kvaliteta slik res ni enakovredna zrcalno-refleksnim fotoaparatom, toda takega fotoaparata res ne moreš nositi sabo vsak dan.
"Najboljši fotoaparat je tisti, ki ga vedno nosimo pri sebi."
Kdaj ste nazadnje videli nekoga, ki je obudil to staro umetnost fotografiranja z analognim fotoaparatom? Sem prepričan, da je že dolgo tega.
Jaz sem se nekaj tednov nazaj odločil spihati prah z očetovega zrcalno-refleksnega iz poznih osemdesetih. V uporabi ni bil že kar lep čas. Doma sem našel tudi prazen črno-bel film. In se je začelo ...
Kmalu sem ta film zapolnil in je bilo treba kupit nove. Obisk ljubljanskega gradu je poskrbel, da sem hitro porabil ves trak, zato sem šel danes tri filme tudi razvit. Na žalost sta bila dva malce posebna (take v tistem studiu razvijajo le v sredah), so mi pa uspeli razviti enega. Slike so mi potem naložili na ključek, da jih imam takoj v digitalni obliki, na voljo za ogledovanje na računalniku. Se mi zdi, da mi jih je nekaj res uspelo.
 |
motiv ali spomin. To je ena od stvari, ki me motijo pri tem načinu fotografiranja. To in dejstvo, da lahko izračunaš koliko te stane vsak pritisk na sprožilec.
So pa zato te slike res nekaj posebnega :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar