ponedeljek, 30. december 2013

Bistvo življenja

Vsem želim polno in veselo leto 2014! Naj bo še boljše kot letošnje :)



Zdaj pa na temo. 
Lahkoten pogled na bistvo življenja.

Naloga vseh živali je, da jejo, se razmnožujejo, preživijo. Ohranjanje rodu, ohranjanje življenja.
Nekaterim živalim je to tudi bistvo. Radi mislimo, da tistim, nižjim na evolucijski lestvi. Verjetno imamo prav.

Vsem ostalim pa bistva življenja ne nalaga naloga. Preživetje je seveda ena najpomembnejših stvari, a nam ne pomeni veliko, če je prazno. Največkrat preberem tole, o prijateljstvu: 

"Prijateljstvo ni pomembno za preživetje, mu pa daje vrednost."

Tako je z večino stvarmi, ki so nam drage. Pomembne so zgolj zato, da naše življenje ni prazno. Torej, če je naloga našega življenja, da ohranjamo rod, je njegovo bistvo, da si ga napolnimo s stvarmi, ki nam ga bodo naredile popolnega.

Smo ene redkih živali, ki se sprašujejo po bistvu življenja, vse ostale zgolj sledijo nalogi. Pomembno pa je, da se zavedamo, da moje bistvo ni enako tvojemu. Jaz si bom izbral svoje in živel po njem. Če mi ne uspeva, sem si kriv sam.


četrtek, 26. december 2013

Prihajajoče

Že kdo ve, kaj nam bo prineslo?
Bo boljše kot letošnje?
Je bilo letošnje slabo?

Ideja za konec leta, pobrana od Toneta Partljiča:
Vzemite list papirja in nanj napišite vse kar ste letos dosegli, presegli, kaj vam je uspelo, za kaj vam je zmanjkalo časa in je ostalo na seznamu za leto 2014.

Jaz se veselim vsakega novega leta. Nobeno ni bolj posebno kot drugo, so pa vsa zanimiva.

Bomo že videli, kaj bo prišlo.



sobota, 21. december 2013

Vedeti ali doživeti

Kaj je tisto, kar nam bo pomagalo, da se v življenju kar najbolje odrežemo? Da dosežemo večino potencialov in v starosti z veseljem gledamo nazaj v preteklost?

Vsi vemo, da je znanje pomembno. Vsi vemo, da so izkušnje pomembne. Pa sta ta dva pojma enakovredna?

Moje mnenje je podobno tistemu o skromnosti (preberi). Nikoli se ne da z gotovostjo trditi, da bo znanje nadvladalo izkušnje in obratno. Vse stvari so relativne, veliko je odvisno od situacije, konteksta. Vedno je treba reagirati v skladu z okoljem. Ko doma slišite svojo najljubšo pesem, zapojete, zavriskate, ... Pa to naredite tudi v javnosti?

Nekateri študenti gredo na izpit z večjim optimizmom po tem, ko so požrli vso teorijo predmeta, drugi, ko so predelali vse možne vaje. Torej, ni odvisno le od situacije, temveč tudi od človeka. Pa saj smo se tega učili že v šoli.

Razmišljam dalje.
Ko si v najstniških letih, je izobraževanje seveda ena pomembnejših stvari. Če hočeš uspeti, imeti dobre ocene, se ne moreš zanašati zgolj na "izkušnje". 
Ampak formalno izobraževanje traja dosti manj kot naše celotno življenje (pustimo frazo, da se učimo vse življenje). Pa tudi v teh mlajših letih se dogaja dosti več kot le šola.

Ko pa pridemo do "izvenšolskega" in "pošolskega" življenja, so, vsaj po mojem mnenju, pomembnejše izkušnje. Učiti se na napakah svojih prednikov, jah, saj gre; teorijo poznamo. Pa vsi vemo, da smo morali, kot majhni otroci, na štedilnik postaviti svojo roko.

Preprosto je. Več situacij daš skozi, več izkušenj pridobiš, lažje je reagirati na način, da nam bo rezultat všečen. Imeti v mislih: "OK, to sem že počel, nič neznanega. S tem se znam spopasti." ali "Aha, to izgleda pa tako. Kaj so mi že rekli naj storim, ko pride do tega?" 
Kaj vam je ljubše?

Sem prepričan, da ima večina na svoji strani raje izkušnje. Preprosto navda te s pogumom, optimizmom. "Ah, to pa res ni težko." Pa tudi če je, veš, da si se s tem že srečal, in ti je lažje.

Zato veliko bolj obžalujem priložnosti, ki so mi ušle iz rok, zapravljene trenutke, kot pa neumnosti, ki sem jih storil. Zaradi teh neumnosti vsaj vem, česa ni pametno početi. Nikoli ni bilo nič hujšega, zato jih ne obžalujem. Pravzaprav se jih bolj poredko spominjam. Dosti redkeje kot tistih prvih priložnosti.
Nekaj na to temo sem spisal že v objavi Čas.

Zato sem se odločil, pred sekundo, da bo to moja novoletna resolucija. Izkoristiti trenutek, priložnost, dan.
Seize the day
Carpe diem

Kaj bo pa tvoja?

Bi še pisal, pa vem, da je že tako predolgo za večino od vas :)

Še malo Tommyjeve glasbe:

četrtek, 19. december 2013

Domači motivi

Ko ti cesto razkopavajo za nov vodovod, moraš pogledat kaj zanimivega se najde doma.









torek, 17. december 2013

Prvi mrzli dan letošnje zime

No, pa je prišlo do tega, da tudi mene zebe, ko pohajkujem naokoli.


So pa zato tu Tommyjeve pesmi, ki grejejo bolje kot kalorifer:



Upam, da vam je všeč nova podoba mojega bloga :) Zdaj so na vrhu tudi povezave do raznih strani, kjer objavljam.

ponedeljek, 16. december 2013

Zima

Pa je že pol decembra mimo. Spet gre prehitro, kot vsa leta do zdaj.

Snega ni še od nikoder, je pa pokrajina vseeno pobeljena z ivjem in slano, kar ne izgleda slabo.


Zima mi je bila vedno pri srcu, večinoma zaradi snega, zdaj pa bolj zaradi nižjih temperatur in možnosti plastenja (angl. layering). Poleti namreč razmišljam samo o tem, kako malo lahko oblečem, v čem mi bo najmanj vroče. Na koncu sploh ni pomembno, ker mi je vroče v vseh oblačilih. Pozimi pa lahko končno izbiram, kaj bom oblekel, da mi bo toplo. Če pa vse skupaj še izgleda dobro, je pa sploh super :)

Lahko ugotovite kaj vse je na fotki?
Bliža se božič ter Silvestrovo. Če bo na ulicah čutiti kak poseben božični duh, ne vem. Meni se zdi, da je cel december tak, zato se ne bo vzdušje nič spremenilo. Po Silvestrovem gre pa tako vse spet nazaj v svoje tirnice.

Uživajte v drugi polovici decembra, ne se pritoževat čez mraz, zavežite si šal, nadenite rokavice in pejte na sprehod, kuhano vino s prijatelji.

Okrašen stari del Kranja

petek, 13. december 2013

Megla

Že včeraj sem končal s kolokviji za letošnje koledarsko leto in sem pričakoval, da bom pisal o kaki bolj veseli stvari.


Pa mi je prej padlo na pamet (in pred oči) nekaj bolj turobnega. Zjutraj smo se zbudili v meglo. Potem pa razmišljaš ali ti je to všeč, večini ni, itd.


 Sama po sebi me megla ne moti. Še več, všeč mi je vzdušje, ki ga ustvarja. Vse je pridušeno, luči so mehkejše, zvoki skrivnostnejši, ...


 Pa vseeno bi raje videl, da je ne bi videl.

Podobno kot veter, so negativni zgolj učinki pojava. Hladen zrak je, navlažen, še hladnejši. Lasje postanejo vlažni že po kratkem sprehodu v megli. Ko spet prideš na toplo, pa izgledaš, kot da si si na glavo zmetal pol kile gela. Ljudje vozijo počasneje, ...


Res, kako malo je potrebno, da človeka nekaj zmoti. No, nekateri ljudje sicer pretiravajo s tem "malo" in kar na veliko povzročajo motnje. Vsaj meni.
Sediš na klopi predavalnice in kolega poleg tebe začne trzat z nogo, da se cela klop trese. Znoriš.
No, saj sem tudi sam včasih to počel, ampak sem sedel na stolu in posledično tresel le sebe (vsaj zdi se mi), ne pa celotne vrste.


Naslednja moteča stvar je zelo čudna. Moti me, ker ne razumem, zakaj ljudje to počnejo. Sigurno se vam bo zdelo banalno. Torej: nekateri potniki na vlaku so tako paranoični, da zapustijo svoj sedež in se odpravijo stat pred vrata že na postaji pred njihovo. Ni jim v interesu, da bi še malo posedeli. Ne, oni bodo čakali pred vrati. Mogoče se jim je kdaj zgodilo, da so zamudili postajo, da vrata niso delala in so bili prepozni do naslednjih. Pa vseeno, ne moreš stati 5 minut pred vrati, da boš ja prišel z vlaka. Saj pravim, bedna stvar, ampak me izredno moti.


Motijo me vozniki, ki vozijo s konstantno hitrostjo (65 - 70 km/h) povsod. Skozi naselje, skozi območja z omejitvijo 90 km/h, ... Groza.

Potem so še razne male stvari: neporavnanost daljincev na mizi, nevzporednost listov, zvezka, plastenke vode z robom mize, ... Tega je ogromno.




Sem prepričan, da tudi jaz počnem kaj, kar moti ostale. Pa saj smo vsi taki. Je treba s tem živet in postat imun.

nedelja, 8. december 2013

Modesty

Being modest is all good and well. There are some people, that just simply cannot behold a greater meaning; it is better to remain in their eyes, modest. Because, not surprisingly, there are a lot of such people out there. Well, the majority is that kind. And they may misinterpret. Leading to you being seen in the eyes of all people surrounding you as a cocky and arrogant man. So, be careful. The absence of modesty is for those, who can comprehend it's purpose.


Some think modesty is for the weak. Not necessarily true. Modesty is for the opportune moment. When it needs to be there.

But sometimes it can be harmful. So stay away when it is. Your dreams, your plans for the future, your success; don't be modest when it comes to that. Live it up. Dream without limitations.
Allow yourself to live without modesty in places and times, where and when it cannot and won't hurt you.

About which part of your life do you want people to wonder?

sobota, 7. december 2013

Ne vleci moškega za kravato

Naslov ima dobesedni in metaforični pomen. Bom začel z dobesednim.

Etika za mlajše generacije:

Ko moški (lahko tudi ženska) nosi kravato, pomeni, da gre oziroma je na nekem formalnem ali njemu posebnem dogodku. Odločil se je, da bo nosil kravato in upajmo, da se je potrudil, izbral lepo kravato (primerna barva, vzorec) ter naredil lep vozel. Morda mu dogodek veliko pomeni in se je odločil, da bo kravato zavezal na poseben način, ustvaril zanimiv vozel.
(Na stanje kravate mora biti moški zelo pozoren. Lepo, drago, svileno kravato lahko zlahka pokvariš s slabim vozlom, z napačno dolžino, ... Ti "kiksi" ne pokvarijo le kravate, ampak, v mojih očeh, celotno zunanjo podobo.)

"Eldredge" vozel
Kakorkoli, če oziroma ko opaziš, da moški nosi kravato, ga pohvali, vprašaj zakaj se je odločil zanjo, podvomi v ustreznost kravate dogodku, ipd. Naj ostane pri opazovanju. Če ti dovoli, lahko potipaš material. Nikoli pa ne povleci za kravato! S tem mu lahko uničiš vozel, dolžino, simetrijo, ... Vem, da se sliši zelo pedantno in morda čudno, ampak sam dam na izgled kravate res veliko in vlečenje kravate je na vrhu seznama stvari, ki me motijo.

Edina sprejemljiva priložnost, ko ženske lahko moškega potegnete k sebi za kravato:


Metaforični pomen naslova bi lahko opisal takole:

Moški nismo komplicirana bitja (večinoma). Ko rečemo, da nam nekaj ne paše, da nečesa ne maramo, da se imamo dobro tam, kjer smo, je to res. Ne nas vleči naokoli in nas siliti v nekaj, česar ne maramo. Ne tega počet in bomo veseli.

Kaj se mu mota po glavi?

Analogna fotografija, pozabljena umetnost?

Se spomnite časov, ko smo na izlete, potovanja s seboj vedno jemali analogne fotoaparate na filme? Ko smo poslikali tistih 24 ali 36 motivov, smo film nesli razvit in še tisti dan dobili slike, natisnjene na papirju.

Te slike so še vedno eni boljših spominov, ki jih imam iz otroštva. Takrat se je slikalo res le tisto, česar bi se kasneje radi še kdaj spomnili. Danes vsakdo "škljoca" na vsakih pet minut. Najboljše slike se potem delijo naokoli, na splet, le redko pa se še odločamo za tiskanje. Na koncu jih večina le zaseda prostor na našem trdem disku.

Fotoaparati na telefonih so postali izredno popularno orodje, prav zato, ker so zelo praktični; telefon imamo vedno pri sebi. Kvaliteta slik res ni enakovredna zrcalno-refleksnim fotoaparatom, toda takega fotoaparata res ne moreš nositi sabo vsak dan.

 "Najboljši fotoaparat je tisti, ki ga vedno nosimo pri sebi."

Kdaj ste nazadnje videli nekoga, ki je obudil to staro umetnost fotografiranja z analognim fotoaparatom? Sem prepričan, da je že dolgo tega.


Jaz sem se nekaj tednov nazaj odločil spihati prah z očetovega zrcalno-refleksnega iz poznih osemdesetih. V uporabi ni bil že kar lep čas. Doma sem našel tudi prazen črno-bel film. In se je začelo ...



Kmalu sem ta film zapolnil in je bilo treba kupit nove. Obisk ljubljanskega gradu je poskrbel, da sem hitro porabil ves trak, zato sem šel danes tri filme tudi razvit. Na žalost sta bila dva malce posebna (take v tistem studiu razvijajo le v sredah), so mi pa uspeli razviti enega. Slike so mi potem naložili na ključek, da jih imam takoj v digitalni obliki, na voljo za ogledovanje na računalniku. Se mi zdi, da mi jih je nekaj res uspelo.

Slika šopka rož

Te slike zagotovo bolj cenim, kot tiste, slikane s telefonom. Če ne drugega, te vsak posnetek (film, razvoj) stane kar lepo vsoto v primerjavi z digitalno fotografijo. Ampak to res ni vse. Ti posnetki imajo več karakterja. Pri analogni fotografiji nikoli ne veš ali ti bo posnetek res uspel. Šele ko vidiš razvite fotografije se lahko prepričaš, da si posnel nek lep
motiv ali spomin. To je ena od stvari, ki me motijo pri tem načinu fotografiranja. To in dejstvo, da lahko izračunaš koliko te stane vsak pritisk na sprožilec.


So pa zato te slike res nekaj posebnega :)